Arhiv za mesec Julij 2007
4 komentarjev 26.07.2007
Nina Homovec
Z nekoliko zamude bom tudi jaz napisala nekaj besed o državnem prvenstvu, ki se je letos odvijalo v Kamniku. Veliko in lepo sta v svojih blogih napisala že Tomo in Chef. Odlično fotogalerijo pa lahko najdete na Sportalu.
Kamniška proga slovi kot najbolj tehnično zahtevna proga v Slovenji. Osebno mi proga ni ne vem kako zahtevna in strašna, verjamem pa, da so imeli tekmovalci, ki nimajo veliko izkušenj s težjimi progami kar nekaj problemov. Štart je bil kot že rečeno v samem središču Kamnika ob 11.00. Pred štartom sem bila kar nekoliko preveč živčna in vznemirjena. Tudi pulz na štartni črti je bil zelo visok, adrenalin pa je tekel v potokih. Noge so bile dobre, skrbela me je le vročina, ki mi ne odgovarja. Kmalu po pisku se je vse akupaj umirilo. Štart je bil kar hiter. Blaža je povedla jaz pa takoj za njo. Na vrhu Kalvarije je imela Blaža nekaj problemov s sprednjim menjalnikom, ampak preden smo vstopile v drugi, tehnični del proge, smo bile spet vse skupaj. Po koncu sekcije poševnih korenin sem ugotovila, da za menoj ni tekmovalk. Še bolj sem pritisnila na plin in v enakem tempu nadaljevala tudi v drugem krogu. Tretji in četrti krog sem odpeljala nekoliko bolj rezervirano, ker sem se bala da bi me v zadnjih krogih pobralo. Razlika med menoj in Tanjo, ki je vozila na drugem mestu je bila celo tekmo približno enaka, 30-45 sekund. V petem krogu pa se je začelo trpljenje. Prvi krči so se pojavili na vhu Kalvarije in nato se je stanje le še slabšalo. Proti koncu kroga me ja tako prehitela Tanja, vedela sem da ji v takem stanju ne morem slediti. Poskusila sem čimbolje peljati spuste in tehnične dele, saj sem le tukaj videla priložnost. Ni mi uspelo, tako da sem v cilj pripeljala kot druga in zelo razočarana. Tretje mesto je zasedla Blaža.
Ob 13.00 so imeli štart moški elit in U23. Pri moških elit je s konkurenco opravil Miha Šolar, mljaše člane pa je zmagal Luka Mezgec. Nastopil je tudi brat Luka, ki je veliko pričakoval, ampak je v drugem krogu strgal ketno in zlomil menjalnik.
Celotne rezultate si lahko ogledate na biciklu in mtb-ju, tu najdete tudi podatke kako je dirka potekala.
Hvala vsem navijačem in polivalcem. Lepo je bilo po dolgem času dirkati na domačem terenu in pred domačimi gledalci.
Kategorija:
Tekmovanja
10 komentarjev 18.07.2007
Nina Homovec
Kot sem vam obljubila vam predstavljam Cappadocio še v nekoliko drugačni - avanturistični luči. Če smo se do nedelje več ali manj skrivali v hotelski sobi, smo se že isti dan podali na krajši izlet s kolesi v Ürgüp. Točno v tem mestu naj bi potekalo EP, ampak so ga zaradi plazu, ki je uničil del proge premestili v Göreme. Ürgüp je tudi veliko večji kot naša “vas”.
- Göreme ponoči, kjer je zelo veliko majhnih trgovinic s tepihi, torbicami, nakitom… Obratovalni čas: 9.00-till late.
- Včasih so živeli v hišah, ki so si jih skopali kar v skalo. Vidne so v ozadju, značilne pa so za celotno pokrajino. Ürgüp1, Ürgüp2, Ürgüp3
- Na cesti najdemo vse, od kamel do želv.
- Iz Ürgüpa smo se zapeljali še do razglediščne točke, kjer je zahodno sonce postreglo z res lepim razgledom.
- Postali pa smo zanimivi tudi za tuje fotografe.
- Primož je dognal, da je bila tam včasih kuhinja zato smo seveda morale ženske vanjo.
- Kremenčkovi.
Nedeljski dan se je zaključil na zabavi v Göremeju, kjer smo nekateri tudi zaplesali. Utrujeni od celega dne smo se vrnili v hotel.
Naslednji dan smo se na trening odpravili skupaj z Latvijsko reprezentanco, s katero smo si delili hotel. Prvi del treninga smo opravili po bolj glavnih cestah, nato pa smo se odpravili raziskovat neznano.
Seveda so se stkale tudi prijateljske vezi, tako da smo se morali zvečer s težkim srcem posloviti od našega ustrežljivega in prijaznega natakarja Fatiha.
Vse fotografije: Primož Štrancar
V nedeljo, 22. julija vsi vabljeni navijat v Kamnik na državno prvenstvo. Prvi štarti ob 11.00.
Kategorija:
Ture
4 komentarjev 16.07.2007
Nina Homovec
Iz hladne Slovenije smo se v sredo, 11. julija odpravili na evropsko prvenstvo v Tucijo. Reprezentanco smo sestavljale mladinka Polona Batagelj, mlajsi clanici Tanja Zakelj in jaz ter clanica Blaza Klemencic. Spremljala sta nas selektor Primoz Strancar in Robert Pintaric.
Iz Ljubljane smo leteli preko Istanbula do Nevsehira, nato pa z organiziranim prevozom do hotela, ki je bil le 300m od proge. V Hotel smo prisli okrog enih ponoci in vsi smo komaj cakali, da se ulezemo in spocijemo. Organizator nam je ze na poti do hotela povedal, da je to poletje rekordno vroce, dezja pa ni bilo ze od aprila. In res naslednji dan je sonce zazgalo ze zgodaj , tako da smo hitro sestavili kolesa in se odpravili na trening. Ze v prvem kockatem klancu smo obcutili pravo vrocino, zgoce sonce in suh zrak, ki nam je susil grla. Po prvem krogu mi proga res ni bila vsec. Verjetno zato ker sem dvakrat padla, obcutka na kolesu nekako ni bilo. Proga je bila zelo specificna speljana po se bolj specificni pokrajini. Podlaga je bila vecinoma pescena in skalnata. Praha pa je bilo na nekaj mestih cez gleznje. Bilo je tudi kar nekaj odsekov za pesacenje, kar mi sploh ni ustrezalo. Klanci niso bili tako dolgi vendar dokaj strmi. Slab obcutek po prvem krogu sem ze v drugem nekoliko popravila. Linije smo bolj nastudirali in tudi obcutek na kolesu je bil veliko boljsi. Trening sem koncala z mesanimi obcutki. Zelo me je skrbela vrocina, ker jo ne prenasam ravno najbolje (37 stopinj, brez oblacka in zelo suh zrak, ki popolnoma izsusi grlo). Preostali del dneva sem prezivela v ravno prav hladni hotelski sobi. Bilo je zelo pomembno da sem zauzila dovolj tekocine in se predvsem izogibala soncu in vrocini.
Naslednji dan je sledila prva preizkusnja. Ob 10.00 je bil start madink, s Polono Batagelj. Zelo sem vesela, da ji je uspela dobra voznja in lepa uvrstitev, 14. mesto. Popoldne so imeli dirko se mladinci. Ta dan sva s Tanjo trening opravili ze pred dirko mladink, da sva se izognili najhujsi vrocini. Naredili sva en krog, obcutek v nogah je bil “tisti pravi” in tudi tehnika mi danes ni povzrocala tezav. To je bilo zelo pomembno, saj sem popoldne lahko prezivela zelo sprosceno brez razmisljanja o jutrijsnjem dnevu.
Sobota, dan dirke se je zacel tako kot ponavadi z vstajanjem 4 ure pred startom. Ob 6.00 sva s Tanjo naredili krajsi sprehod. Vreme pa ni bilo tako kot prejsnje dni. Temperatura se je zelo spustila in nebo so nekoliko prekrili oblaki. Upala sem samo, da tako ostane vsaj do konca nase dirke. Ob 9.00 je sledilo ogrevanje, nato boksi in klicanje na start. Imela sem startno stevilko 4, ker sem na UCI lestvici cetrta mlajsa clanica. Na sami startni liniji je bilo nekaj vec nervoze kot ponavadi, ker sem se zavedla da je to moja priloznost. Ob 10.00 je pocilo. Prevoziti smo morale startni krog in tri polne kroge. Vedela sem, da dirka ne bo dolga zato je slo na noz od starta do cilja. Startala sem normalno in se drzala cimbolj v ospredju. Na vrhu prvega klanca se nam je italijanka Eva Lechner ze nekoliko odpeljala. Tako da sem se v nadaljevanju drzale avstrijke Elizabeth Osl in cehinje Tereze Hurikove. Prvi krog sem, zaradi tezav s sprednjim menjalnikom in padcem, zakljucila kot tretja nekaj sekund za Elizabeth. Na prvem spustu v drugem krogu sem zopet padla. Tokrat je slo po zlu kar nekaj sekund, saj sem se znasla v jarku ob progi. Tereza me je v tem trenutku dohitela in prehitela. Razlika, ki se je naredila med nama je bila nato celo dirko okrog 45 sec. V zadnjem delu tretjega kroga pa jo kar naenkrat zagledam pred seboj. Res na vso moc pritisnem na pedala, ampak na vrhu zadnjega klanca je bila vseeno 10 sec pred mano in vedela sem da je skoraj nemogoce da jo ujamem do cilja, ker je bil le se spust. Utrujenost, jeza in razocaranje sta bila na vrhu zadnjega klanca tako velika, da je priteklo tudi nekaj solz. Prvi obcutki ob prihodu v cilj so bili seveda razocaranje in zamujena velika priloznost za bronasto kolajno. Sedaj, po daljsem premisleku, sem vseeno zadovoljna z rezultatom, saj smo imele prve stiri nekako svojo tekmo. Peta je za menoj zaostala ze 3 min. Zmagala je Eva Lechner, ki je vodila od starta do cilja, druga je bila Elizabeth Osl, tretja pa Tereza Hurikova. Tanja je zasedla 9. mesto. Ob treh je bil start mlajsih clanov. Najhitrejsi je bilsvicar Nino Schurter.Čipi; Ogrevanje; Čakanje na štart; Eva, Elizabeth, Tereza; Štartni krog; Kockast klanec prvega kroga;
V nedeljo so bili na vrsti clani. Dopoldne clanice, pri katerih je odlicno 5. mesto dosegla Blaza Klemencic. Zmagala je Sabine Spitz. Popoldne pa je vso konkurenco ugnal spanec Hermida. Sledil je prijeten sproscen vecer ob dobri glasbi.
Iz Turcije se vracamo v torek zjutraj. Do takrat pa bomo izkoristili cudovito pokrajino in lepo vreme za trening in oglede. Pogled na Turcijo iz nekolesarske perspektive sledi kmalu. Goreme
Zahvala: Trgo Avtu za kolo Merida, Shimanu (cevlji in oprema), Geax (gume), Fox (vilice), klubu MBK Hidria!!!
Foto: Primoz Strancar
Kategorija:
Tekmovanja
4 komentarjev 10.07.2007
Nina Homovec
Prizorišče drugega svetovnega pokala v Kanadi je bil St-Felicien, manjše univerzitetno mestece 350 km oddaljeno iz Mount Saint-Anna. Na pot smo se odpravili okrog poldneva. Ob našem odhodu se je vreme zopet popravilo in ta ponedeljek je bilo vroče in sončno. Potovali smo najprej do Quebecka, nato pa proti severu. Pred odhodom se je govorilo, da je tekma v popolni divjini, tako da smo se pripravili na najhujše. 250 km smo res prevozili po popolnoma neposeljenem področju z gostim iglastim gozdom in manjšimi jezeri ob ravni, rahlo valoviti cesti. Ampak ko smo prišli do prvih naselij se nam je pogled odprl na veliko jezero okrog in okrog pa sama ravnina. Seveda se je takoj po našem prihodu ulil dež. Kmalu smo dobili apartma, ki pa že na prvi pogled ni bil niti približno tak kot v Mount Saint-Anne. Dobili smo kletno študentsko stanovanje. Pravo podobo pa smo doživeli šele ponoči, ko sem komaj kaj spala. Nad nami je bila namreč manjša trgovina, odprta od 7h do 22h. Slišali smo lahko vsak korak stanovalcev nad nami, na vsake toliko pa se je vžgal nek stroj z glasnim hrupom. Zanimiv pa je bil tudi zvonec, ki se je oglasil vedno ko je kdo odprl vrata. Prva noč je bila zato zelo pestra. Ob šesti uri zjutraj pa že dostava in takrat je bilo spanca konec. Naslednji dan smo se malo pritožili, tako da so nam vsaj zvonec ugasnili. Kasneje pa smo se nekako navadili in postali že imuni na vse hrupe.
Kot že rečeno se je vreme ob našem prihodu poslabšalo. Prvi dan zato nismo mogli na kolo. Naslednji dan pa smo se odpravili na progo, ki je bila 10 km stran. Bili smo zelo presenečeni, ko smo videli da do prizorišča pelje le makadamska cesta. Spraševali smo se zakaj delajo tekme na tako odročnih krajih.
V torek smo tako naredili zelo dober trening na progi. Po prvem krogu sem bila navdušena. Proga je bila sicer zelo zahtevna, nešteto ovinkcev, korenin, klančkov. Ker pa mi tehnika v letošnji sezoni ne predstavlja težav, sem tukaj videla svojo priložnost. Na progi je bil le en ne tehničen vzpon in kratka makadamska ravnina, kjer ni bila potrebna 100% skoncentriranost na progo. Takoj sem vedela, da bo na dirki zelo pomembna razporeditev moči in »glava«. Misli bodo morale biti ves čas na progi kljub utrujenosti v zadnjih krogih.
V sredo je cel dan deževalo, zato smo si dan nekoliko popestrili z nakupovanjem. Nekoliko me je skrbelo v kakšnem stanju bo proga, ampak korenine sploh niso bile tako zelo spolzke. Vreme nam je nato do nedelje nekako dopustilo normalno treniranje in dobro pripravo na tekmo. Vsak dan je bilo sicer malo dežja ampak se je našla luknja za trening.
V nedeljo zjutraj je bilo tako vse nared za dirko. Vreme je bilo tako kot vsak dan, oblačno, hladno, na vsake toliko je malo posijalo sonce in malo pomočilo. Take razmere so mi bile všeč. Bila sem nekoliko bolj živčna kot ponavadi, saj sem vedela da ne smem izpustiti še ene priložnosti. Ob 9.00 smo se odpravili z avtom proti progi. Vedno bolj se je oblačilo, zato sem pred dirko zamenjala zadnjo gumo za bolj razmočen teren. Še enkrat sem si šla pogledat štartni krog. Nato tako kot ponavadi, boksi, klicanje, štart. Pred sabo sem imela 5 krogov plus štartnega, ki je bil vzpon po širokem makadamu do najvišje točke proge in nato spust v štartno ciljni prostor. Štart mi je kar lepo uspel, zaključila sem ga okrog 25. mesta. V naslednjih dveh krogih sem prišla do okrog 18. mesta. Nato pa so se spet začela težave. Sprednja guma je bila vedno bolj prazna, zato sem morala spuste prevoziti nekoliko razervirano. Proti koncu tretjega kroga se mi zaradi tega zgodil še padec, ker mi je odneslo prvo gumo. Nisem vedela kaj naj naredim. Naj takoj stisnem peno v gumo, naj se ustavim pri Shimanu in zamenjam cel sprednji obroč. Pri tem pa nisem vedela ali bodo diski točno v čeljusti in kakšne gume so na obroču. Odločila sem se da se ustavim na tehnični coni v začetku četrtega kroga in stisnem peno. To sem tudi naredila. Ta čas me je prehitelo precej tekmovalk in nato sem jih morala zopet loviti. Kar nekaj sem jih spet prehitela. To mi je vzelo veliko moči, zato me je v zadnjem krogu nekoliko pobralo in v mišicah so se začeli pojavljati krči. Do cilja sem izgubila dve poziciji in v cilj pripeljala kot 24. Seveda sem bila z nastopom veliko bolj zadovoljna, vseeno pa je zopet ostal grenak priokus po izgubljeni vrhunski uvrstitvi. Dirko je spet zmagala Irina Kalentyeva pred Marie Helene Premont in Sabine Spitz. Imela sem tudi »srečo« pri žrebu, saj sem morala na anti-doping kontrolo. Blaža je končala tekmo na 15. Tanja pa na 34. mestu.
Ob 14.00 so imeli štart moški pri katerih je zopet slavil Julien Absalon pred mojim favoritom Jose Antoniem Hermido in švedom Frederikom Kessiakoffom. Miha je osvojil 52. mesto.
Vzdušje po tekmi je bilo seveda bolj sproščeno. Prvič zaradi boljših rezultatov in drugič zato ker smo se vsi že veselili odhoda domov. Zvečer naj bi bila v centru mesteca zabava, ampak poleg lokalcev tam ni bilo nikogar. Tako smo se kmalu odpravili domov spat, zjutraj pa že zgodaj na pot proti Quebecku, kjer nas je čakalo letalo. Seveda tudi za nazaj ni šlo brez težav s prtljago. Ob prihodu na letališče Jožeta Pučnika nismo dobili koles. Ostala naj bi v Frankfurtu.
Tako se je končala turneja po Kanadi. Jutri potujem na evropsko prvenstvo v Turčijo, kjer si želim dirkati po najboljših močeh. Pravijo, da je sreča na strani hrabrih.
Hvala Občini Idrija za letalske karte in Luki Želetu za spremljanje.
Kategorija:
miks
5 komentarjev 9.07.2007
Nina Homovec
V ponedeljek 18. junija me je pot vodila v Kanado na dva svetovna pokala. Pot se je začela na Brniku ob šesti uri zjutraj. Nato sem skupaj s trenerjem Luko Želetom in dvema sotekmovalcema Tanjo Žakelj in Mihom Šolarjem letela preko Frankfurta in Montreala do Quebecka, kjer se je naša pot z letalom končala. Prvi kanadski vtisi niso bili ravno najboljši , saj smo bili deležni kar ostrega pregleda v Montrealu. Poleg tega pa ob ponovnem “čekiranju” prtljage za pot do Quebecka ni bilo moje potovalke. Pri servisni službi so nam razložili, da nam jo bodo dostavili v apartma veretno danes zvečer oziroma jutri. Seveda me je ta potovalka kar nekoliko skrbela, saj bi lahko trajalo kar nekaj časa da bi jo dobila. Jaz pa sem imela v njej popolnoma vse razen kolesa.
Iz Quibecka smo se odpeljali proti 50 km oddaljenemu prizorišču Mont Saint-Anne. Nastanili smo se v lepem, prostornem apartmaju, ki je bil od proge oddaljen 2 km. Po prihodu v apartma nas je zečela nekoliko dajati časovna razlika. Poskusili smo se ohranjati čimdlje budne, ampak ob 21.00 smo vseeno že vsi trdno spali. Naslednji dan pa akcija. Sestaviti kolesa, trgovina, adapterji za “štekerje”… Popoldne sem k sreči dobila potovalko tako da smo skupaj odšli na progo. Prvi vtis o progi je bil odličen. Klanci ne predolgi, spusti kar zahtevni, razgibana, zanimiva in predvsem “ta prava” cros-country proga. Posebno všeč mi je bil zadnji del, ki je bil poln ovinkcev, hribčkov, pospeševanj. Prvi vtis o progi je zelo pomemben, saj če je ta negativen se ga težko znebiš in to seveda vpliva na vožnjo na sami dirki. Do sobote je bilo seveda še ogromno časa za naštudirati progo do potankosti.
Prizorišče je smučarsko središče Mont Saint-Anne. Downhill proga je bila speljana z vrha smučišča. Naša pa je bila ob vznožju hriba, na katerega so se večkrat obesili oblaki in nam prinesli dež. Tako smo naslednji dan na progi trenirali v dežju. Vreme nam je bilo nato do sobote bolj naklonjeno, okrog 20 stopinj in na trenutke sončno. V petek smo si pogledali še zadnje detajle na progi. Sama mislim, da sem jo dobro naštudirala in kar se tega tiče sem bila dobro pripravljena na naslednji dan.
Tako kot ponavadi pred dirko sem vstala ob 7.00. Nato je sledil sprehod, zajtrk, zbiranje misli, priprava bidonov, dresov… Ob 9.30 začetek ogrevanja. Najprej sem si šla pogledati štartni krog, nato pa mirno ogrevanje po asfaltu. 10.40 boksi, 10.45 klicanje na štart. Imela sem številko 25, pozicija pa je bila še boljša, ker je nekaj tekmovalk pred menoj manjkalo. Seveda sem bila na štart klicana kot Nina Homovec from Slovakia. Na štartu je bilo okrog 80 tekmovalk, prevoziti pa smo morale 5 korgov po 5,4 km plus štartni krog. Živci so ravno prav delali. Pištola je počila in že smo se pognale na vso moč. Ampak vse skupaj je trajalo le 200 m. Kar naenkrat sem videla pred seboj kup koles in deklet. Kmalu sem bila na tleh tudi sama. Z glavo sem kar močno udarila ob tla. Hitro sem se pobrala in zagrabila kolo, ki je bilo zapleteno v trakove ob progi. Reševanje kolesa iz trakov mi je vzelo več časa kot pa sam padec. Ko sem se končno spravila na kolo in pogledala nazaj je bilo za menoj samo še nekaj tekmovalk. Na vso moč sem se podala v lov. Ob vstopu v prvi krog sem imela pozicijo nekje med 50 in 60. Veliko časa je šlo po zlu pri prehitevanju oziroma vožnji za slabšimi tekmovalkami, ki se na progi niso ravno najbolje znašle. Celo dirko sem nato še prehitevala in se prebila do 33. mesta. Dirka je bila relativno kratka (s tem tudi zaostanki), saj sem dirkala le 1.49.24. Zmagala je rusinja Irina Kalentiyeva pred kitajko Čenguan Ren in nemko Sabine Spitz. Seveda sem bila v cilju zelo razočarana, saj sem absolutno pričakovala več in vem da sem bila v tistem trenutku tega tudi zmožna. Blaža je zasedla 23. Tanja pa 45. mesto.
Ob 14.00 so imeli štart še moški. Zmagal je olimpijski in svetovni prvak Julien Absalon, drugi je bil španec Jose Antonio Hermida tretji pa domačin Geoff Kabusch. Miha je po velikih bolečinah v hrbtu zasedel 56. mesto.
Popoldne po dirki je bilo kar turobno. Vsi smo bili razočarani in potrti, saj smo izpustili iz rok veliko priložnost za lep razultat. Zvečer smo se vseeno odpravili na pijačo.
Naslednji dan sem se zbudila z zelo bolečim desnim delom vratu. Verjetno od udarca v glavo pri padcu. Trening, katerega sem s težavo zdržala, smo opravili po čudovitih potkah v bližini prizorišča, kjer je bil na sporedu downhill. Nastopil je tudi Saša Merljak, ki pa se zaradi padca in počene sprednje gume ni uvrstil v finale.
Naslednji dan zjutraj smo počasi spakirali in nadaljevali kanadsko turnejo v 350 km oddaljen St-Felicien, kjer je bil 1. julija na sporedu naslednji svetovni pokal. Poročilo sledi kmalu.
Kategorija:
Tekmovanja
Zadnji komentarji