Objave v kategoriji 'miks'
16 komentarjev 25.09.2008
Nina Homovec
V četrtek popoldne zazvoni mibitel. Kodra: “Gremo jutri v Kranjsko v Bike park?” Hm, že dolgo nisem bila na kolesu. Do poznega popoldneva nisem vedela kaj naj naredim, ampak na koncu sta me dobra družba in adrenalin premamila.
Petkovo jutro je bilo sicer mrzlo ampak sončno. Obetal se je res krasen dan. V Logatcu se nama je z Lukcem pridružil še Blaž. V Kranjski Gori pa sta nas v Vopi (normalno) že čakala Jernej in Kodra. Po jutranji kavici smo se odpravili k Gorazdu Stražišarju. Tam so nas že čakala kolesa in vsa potrebna oprema. Ščitniki, body-armour in full-face čelada…uau super občutek. Polonovzmeteno kolo pod rit in gremo. Prvič sem se sploh peljala s karšnimkoli polnovzmetenim kolesom. Občutek je super. Zdi se, kot da za tako kolo sploh ni ovir. Šlo je povsod. Korenine, ki te na trdaku vstavljajo jih na takem kolesu sploh ne čutiš. Po petih vožnjah se nam je pridružil še Gorazd in nam podal nekaj inštrukcij. Moram se pohvaliti, da sem skočila tudi lažji gap jump :). Fantje so me tudi prepričali, da pridem dirkat na finale slovenskega pokala, če ne grem na dopust. Naslednjo vožnjo pa se je zgodilo… Po postanku na vrhu odseka Evil Eye, sem se podala v strmino. Še sama ne vem zakaj sem se po dveh metrih poskusila ustaviti. Nogo sem dala na tla in kot zgleda je bila strmina, kot in rotacija ravno pravšnja, da je v kolenu nekaj “zahrustalo”. Preplavila me je neverjetna pekoča bolečina. Takoj sem vedela zakaj se gre. Ojoj koleno je šlo…zakaj sem morala ustavit…spet mavec…bergle…rehabilitacija…neeeee. Po začetnih hudih bolečinah sta me Luka in Blaž odnesla na smučišče. Kmalu je bil pri meni tudi Gorazd, ki me je odpeljal v dolino. Luka pa me je nato peljal na Jesenice kjer sem dobila longeto. Diagnoza: natrgane kolenske vezi. Terapija: mirovanje.
Ne morem verjeti, kako se lahko prekrasen dan spremeni v totalno katastrofo in kako lahko vsi načrti kar naenkrat padejo v vodo. Ampak takšno je življenje. Presenečenje nas lahko čaka na vsakem vogalu. Čimbolje se moramo znajti v vsaki situaciji.
Krasen dan v Kranjski Gori in nato…
…ko je postal malo manj krasen.
Foto: Grega Stopar
V ponedeljek bi morala na tromostovju braniti barve gorskih kolesarjev v šprintu na 100m proti tekačem.
Kategorija:
miks
1 komentar 20.09.2008
Nina Homovec
Poletje 2008 bi bilo v vsakem primeru nekaj posebnega. S tem ko se nisem uvrstila na Olimpijske igre je bilo posebeno po drugi strani. Zadnjo tekmo sem odpeljala na Državnem prvenstvu, nato pa je bilo pred mano dolgo vroče poletje. Prvič po šestih, sedmih letih sem si privoščila dopust daljši od treh dni. Neverjetnih deset dni sem preživela na Krfu v super družbi. Morje, sonce, zabava, ples, potovanje z ladjico, odbojka, giros, sončni zahodi…
Naslednji mesec sem se več ali manj posvetila študiju. Preden so možgani zopet “zalaufali” sem potrebovala kar nekaj časa in trde volje. Ni šlo tako zlahka kot sem si predstavljala. Poleg vsakodnevnaga učenja pa sem proste dneve izkoristila še za mnogo drugih stvari. Iz omare sem po dolgem času potegnila teniški lopar in obrisala prah z rolerjev. Nekaj večerov sem preživela v družbi košarkarjev in tudi sama obnovila zavrženo košarkarsko znanje. Vsak teden smo imeli redno tedensko rubriko Petkanje. Baraka, ogenj, raženj, glasba, prijatelji, debate…nepozabni večeri. Obnovila sem nekaj prijateljstev, ki sem jih v času, ko me več ali manj ni bilo doma, pozabila ali zanemarjala. Z dvema najboljšima prijateljicama sem preživela čudovit večer. Verjetno smo postavile nov rekord, 9 ur govorjenja in smeha. Poleg tega pa je bilo potrebno postoriti veliko stvari okrog in v novi hiši. Škarpe, skalnjaki, drva, čiščenje. Vse to smo okronali s prijetno vselitveno zabavo.
Dogajalo se je res veliko in verjetno sem kakšno stvar tudi pozabila. Ampak nič zato!
Krf 2008.
Enkart s kolesom drugič peš na Javorniku.
Baraka in moj novi dom.
Kategorija:
miks
3 komentarjev 25.02.2008
Nina Homovec
Blaž Novak, Nejc Zore, Matej Vrankar, Matjaž Pirš, Žiga Vrankar, Tina Perše, Rok Korošec, Nejc Blejc, Matej Gerkman. Prihodnost slovenskega gorskega kolesarstva? Zagotovo! Punca in fantje, stari od 7 do 15 let so pridno trenirali (pod nadzorom Luke Želeta in Mohorja Vrhovnika) na kolesarskem kampu v Novemgradu. Kampa sem se v sklopu priprav udležila tudi sama. Treningi so seveda potekali ločeno. Starejši smo delali daljše in bolj specifične treninge, medetem ko so se mlajši bolj spoznavali s kolesom, terenom in različnimi tehnikami vožnje. Na treningih je bila prisotna tudi kamera, ki je služila za popoldansko analizo. Pri nekaterih je bil napredek očiten in s tem povezano zadovoljstvo.
Dobra kombinacija treninga in zabave je dala mlajšim novega zagona, meni pa so predvsem polepšali popoldneve in večere.
Popoldne je bilo na urniku predavanje in analiza treninga.
Je to res Istra…?
Spretnostna vožnja. Ali Luka mogoče “štopa”? Seveda, saj je tekma!
Več o kampu si lahko v naslednjih dneh preberete na biciklu.
Foto: Blaž Žnidaršič
Kategorija:
miks
4 komentarjev 10.07.2007
Nina Homovec
Prizorišče drugega svetovnega pokala v Kanadi je bil St-Felicien, manjše univerzitetno mestece 350 km oddaljeno iz Mount Saint-Anna. Na pot smo se odpravili okrog poldneva. Ob našem odhodu se je vreme zopet popravilo in ta ponedeljek je bilo vroče in sončno. Potovali smo najprej do Quebecka, nato pa proti severu. Pred odhodom se je govorilo, da je tekma v popolni divjini, tako da smo se pripravili na najhujše. 250 km smo res prevozili po popolnoma neposeljenem področju z gostim iglastim gozdom in manjšimi jezeri ob ravni, rahlo valoviti cesti. Ampak ko smo prišli do prvih naselij se nam je pogled odprl na veliko jezero okrog in okrog pa sama ravnina. Seveda se je takoj po našem prihodu ulil dež. Kmalu smo dobili apartma, ki pa že na prvi pogled ni bil niti približno tak kot v Mount Saint-Anne. Dobili smo kletno študentsko stanovanje. Pravo podobo pa smo doživeli šele ponoči, ko sem komaj kaj spala. Nad nami je bila namreč manjša trgovina, odprta od 7h do 22h. Slišali smo lahko vsak korak stanovalcev nad nami, na vsake toliko pa se je vžgal nek stroj z glasnim hrupom. Zanimiv pa je bil tudi zvonec, ki se je oglasil vedno ko je kdo odprl vrata. Prva noč je bila zato zelo pestra. Ob šesti uri zjutraj pa že dostava in takrat je bilo spanca konec. Naslednji dan smo se malo pritožili, tako da so nam vsaj zvonec ugasnili. Kasneje pa smo se nekako navadili in postali že imuni na vse hrupe.
Kot že rečeno se je vreme ob našem prihodu poslabšalo. Prvi dan zato nismo mogli na kolo. Naslednji dan pa smo se odpravili na progo, ki je bila 10 km stran. Bili smo zelo presenečeni, ko smo videli da do prizorišča pelje le makadamska cesta. Spraševali smo se zakaj delajo tekme na tako odročnih krajih.
V torek smo tako naredili zelo dober trening na progi. Po prvem krogu sem bila navdušena. Proga je bila sicer zelo zahtevna, nešteto ovinkcev, korenin, klančkov. Ker pa mi tehnika v letošnji sezoni ne predstavlja težav, sem tukaj videla svojo priložnost. Na progi je bil le en ne tehničen vzpon in kratka makadamska ravnina, kjer ni bila potrebna 100% skoncentriranost na progo. Takoj sem vedela, da bo na dirki zelo pomembna razporeditev moči in »glava«. Misli bodo morale biti ves čas na progi kljub utrujenosti v zadnjih krogih.
V sredo je cel dan deževalo, zato smo si dan nekoliko popestrili z nakupovanjem. Nekoliko me je skrbelo v kakšnem stanju bo proga, ampak korenine sploh niso bile tako zelo spolzke. Vreme nam je nato do nedelje nekako dopustilo normalno treniranje in dobro pripravo na tekmo. Vsak dan je bilo sicer malo dežja ampak se je našla luknja za trening.
V nedeljo zjutraj je bilo tako vse nared za dirko. Vreme je bilo tako kot vsak dan, oblačno, hladno, na vsake toliko je malo posijalo sonce in malo pomočilo. Take razmere so mi bile všeč. Bila sem nekoliko bolj živčna kot ponavadi, saj sem vedela da ne smem izpustiti še ene priložnosti. Ob 9.00 smo se odpravili z avtom proti progi. Vedno bolj se je oblačilo, zato sem pred dirko zamenjala zadnjo gumo za bolj razmočen teren. Še enkrat sem si šla pogledat štartni krog. Nato tako kot ponavadi, boksi, klicanje, štart. Pred sabo sem imela 5 krogov plus štartnega, ki je bil vzpon po širokem makadamu do najvišje točke proge in nato spust v štartno ciljni prostor. Štart mi je kar lepo uspel, zaključila sem ga okrog 25. mesta. V naslednjih dveh krogih sem prišla do okrog 18. mesta. Nato pa so se spet začela težave. Sprednja guma je bila vedno bolj prazna, zato sem morala spuste prevoziti nekoliko razervirano. Proti koncu tretjega kroga se mi zaradi tega zgodil še padec, ker mi je odneslo prvo gumo. Nisem vedela kaj naj naredim. Naj takoj stisnem peno v gumo, naj se ustavim pri Shimanu in zamenjam cel sprednji obroč. Pri tem pa nisem vedela ali bodo diski točno v čeljusti in kakšne gume so na obroču. Odločila sem se da se ustavim na tehnični coni v začetku četrtega kroga in stisnem peno. To sem tudi naredila. Ta čas me je prehitelo precej tekmovalk in nato sem jih morala zopet loviti. Kar nekaj sem jih spet prehitela. To mi je vzelo veliko moči, zato me je v zadnjem krogu nekoliko pobralo in v mišicah so se začeli pojavljati krči. Do cilja sem izgubila dve poziciji in v cilj pripeljala kot 24. Seveda sem bila z nastopom veliko bolj zadovoljna, vseeno pa je zopet ostal grenak priokus po izgubljeni vrhunski uvrstitvi. Dirko je spet zmagala Irina Kalentyeva pred Marie Helene Premont in Sabine Spitz. Imela sem tudi »srečo« pri žrebu, saj sem morala na anti-doping kontrolo. Blaža je končala tekmo na 15. Tanja pa na 34. mestu.
Ob 14.00 so imeli štart moški pri katerih je zopet slavil Julien Absalon pred mojim favoritom Jose Antoniem Hermido in švedom Frederikom Kessiakoffom. Miha je osvojil 52. mesto.
Vzdušje po tekmi je bilo seveda bolj sproščeno. Prvič zaradi boljših rezultatov in drugič zato ker smo se vsi že veselili odhoda domov. Zvečer naj bi bila v centru mesteca zabava, ampak poleg lokalcev tam ni bilo nikogar. Tako smo se kmalu odpravili domov spat, zjutraj pa že zgodaj na pot proti Quebecku, kjer nas je čakalo letalo. Seveda tudi za nazaj ni šlo brez težav s prtljago. Ob prihodu na letališče Jožeta Pučnika nismo dobili koles. Ostala naj bi v Frankfurtu.
Tako se je končala turneja po Kanadi. Jutri potujem na evropsko prvenstvo v Turčijo, kjer si želim dirkati po najboljših močeh. Pravijo, da je sreča na strani hrabrih.
Hvala Občini Idrija za letalske karte in Luki Želetu za spremljanje.
Kategorija:
miks
8 komentarjev 2.06.2007
Nina Homovec
Pozdravljeni! Sem Nina Homovec, treniram gorsko kolesarstvo (cross country) in sem članica kolesarskega kluba MBK Hidria Črni Vrh (nad Idrijo). Po prepričevanju nekaterih ljudi sem se odločila da ustvarim blog, na katerem bom objavljala predvsem članke o gorskem kolesarstvu. Trudila se bom da bom čimbolj redna in zanimiva. Prijetno branje želim vsem, ki vas je pot zanesla na ta blog!
Kategorija:
miks
Nazaj
Zadnji komentarji