Petkovo jutro je bilo sicer mrzlo ampak sončno. Obetal se je res krasen dan. V Logatcu se nama je z Lukcem pridružil še Blaž. V Kranjski Gori pa sta nas v Vopi (normalno) že čakala Jernej in Kodra. Po jutranji kavici smo se odpravili k Gorazdu Stražišarju. Tam so nas že čakala kolesa in vsa potrebna oprema. Ščitniki, body-armour in full-face čelada…uau super občutek. Polonovzmeteno kolo pod rit in gremo. Prvič sem se sploh peljala s karšnimkoli polnovzmetenim kolesom. Občutek je super. Zdi se, kot da za tako kolo sploh ni ovir. Šlo je povsod. Korenine, ki te na trdaku vstavljajo jih na takem kolesu sploh ne čutiš. Po petih vožnjah se nam je pridružil še Gorazd in nam podal nekaj inštrukcij. Moram se pohvaliti, da sem skočila tudi lažji gap jump :). Fantje so me tudi prepričali, da pridem dirkat na finale slovenskega pokala, če ne grem na dopust. Naslednjo vožnjo pa se je zgodilo… Po postanku na vrhu odseka Evil Eye, sem se podala v strmino. Še sama ne vem zakaj sem se po dveh metrih poskusila ustaviti. Nogo sem dala na tla in kot zgleda je bila strmina, kot in rotacija ravno pravšnja, da je v kolenu nekaj “zahrustalo”. Preplavila me je neverjetna pekoča bolečina. Takoj sem vedela zakaj se gre. Ojoj koleno je šlo…zakaj sem morala ustavit…spet mavec…bergle…rehabilitacija…neeeee. Po začetnih hudih bolečinah sta me Luka in Blaž odnesla na smučišče. Kmalu je bil pri meni tudi Gorazd, ki me je odpeljal v dolino. Luka pa me je nato peljal na Jesenice kjer sem dobila longeto. Diagnoza: natrgane kolenske vezi. Terapija: mirovanje.

Ne morem verjeti, kako se lahko prekrasen dan spremeni v totalno katastrofo in kako lahko vsi načrti kar naenkrat padejo v vodo. Ampak takšno je življenje. Presenečenje nas lahko čaka na vsakem vogalu. Čimbolje se moramo znajti v vsaki situaciji.

Krasen dan v Kranjski Gori in nato…

…ko je postal malo manj krasen.

Foto: Grega Stopar

V ponedeljek bi morala na tromostovju braniti barve gorskih kolesarjev v šprintu na 100m proti tekačem.

Naslednji mesec sem se več ali manj posvetila študiju. Preden so možgani zopet “zalaufali” sem potrebovala kar nekaj časa in trde volje. Ni šlo tako zlahka kot sem si predstavljala. Poleg vsakodnevnaga učenja pa sem proste dneve izkoristila še za mnogo drugih stvari. Iz omare sem po dolgem času potegnila teniški lopar in obrisala prah z rolerjev. Nekaj večerov sem preživela v družbi košarkarjev in  tudi sama obnovila zavrženo košarkarsko znanje. Vsak teden smo imeli redno tedensko rubriko Petkanje. Baraka, ogenj, raženj, glasba, prijatelji, debate…nepozabni večeri. Obnovila sem nekaj prijateljstev, ki sem jih v času, ko me več ali manj ni bilo doma, pozabila ali zanemarjala. Z dvema najboljšima prijateljicama sem preživela čudovit večer. Verjetno smo postavile nov rekord, 9 ur govorjenja in smeha. Poleg tega pa je bilo potrebno postoriti veliko stvari okrog in v novi hiši. Škarpe, skalnjaki, drva, čiščenje. Vse to smo okronali s prijetno vselitveno zabavo.

Dogajalo se je res veliko in verjetno sem kakšno stvar tudi pozabila. Ampak nič zato!

Krf 2008.

Enkart s kolesom drugič peš na Javorniku.

Baraka in moj novi dom.

Končno je prišel pravi občutek. Noge so bile dobre, kljub polnemu treningu čez teden, in glava na mestu. Proge sem se lotila premišljeno in nekoliko z rezervo, tako da sem moči lepo razporedila čez celo tekmo. V zadnjem krogu sem celo lahko pohodila plin. Zasedla sem 7. mesto. Zmagala je bivša mladinska konkurentka (evropska prvakinja iz Gradca) Švicarka Nathalie Schneitter pred Gunn-Rito Dahle in Elisabeth Osl.

Slabe strani. Padec v štartnem krogu (ne po svoji krivdi) in nadaljevanje dirke okrog 20. mesta, defekt v četrtem krogu. Nenehnih težav s kolesem ne bom niti omenjala.

Tekma je pokazala, da sem na pravi poti. Cikel se nadaljuje s še težjimi treningi, ki se bodo stopnjevali do prvega svetovnega pokala v Houfalizu 20. aprila. Tu bo pa šlo že zares. Komaj čakam prve prave tekme in proge. Konec plezarije in uživanje na ta’ pravih kros progah!

Povezava na mtb.si.

Foto: Blaž Žnidaršič

Včeraj ponoči sem se vrnila z druge dirke letošnje sezone, ki je potekala v Langenloisu blizu Dunaja. Dirka je imela popolnoma drugačen epilog kot pred tremi tedni v Brescii. Tekmo sem vzela nekoliko z rezervo, saj nisem vedela kaj lahko pričakujem. Predvsem pa me je bilo strah, da se zopet pojavijo težave s krči in hrbtom. Glede na profil proge (dva daljša vzpona in spusta), ki mi najbolj ne ustreza in na vse težave, ki sem jih imela v zadnjih tednih sem bila s prikazanim zadovoljna. Oddahnilo pa se mi je predvsem zato, ker se omenjeni problemi niso ponovili. Na koncu sem zasedla tretje mesto za avstrijko Elisabeth Osl in Tanjo Žakelj.

V kategoriji maldincev je nastopil Blaž Žnidaršič in osvojil 8. mesto. Luka Homovec članske dirke ni dokončal zaradi padca.

Naslednja tekma me čaka že v nedeljo. Italijanski pokal se bo nadaljeval z drugo tekmo v Nallesu, kjer lahko na štartu pričakujem same najboljše tekmovalke.

Povezave: Langenlois, mtb.si, bicikel.com

Še primer kako se lahko organizator potrudi. Vsak tekmovalc posebej je dobil analizo tekme v primerjavi z naboljšim v njegovi kategoriji in skupnim zmagovalcem.

Zmagovalec članske dirke Christoph Soukup in Luka v prvem izmed dveh vzponov.

Fotografije: Blaž Žnidaršič

Če odštejem zelo zgodnji štart (8.30) je na dan tekme potekalo vse normalno. Na štartu sem bila nekoliko bolj živčna, ampak ko je pištola počila sem se pogumno podala v boj. V začetku sem se počutila odlično in brez problemov sem se držala v skupini deklet od 3. do 6. mesta (Annabella Stroparo in Cecile Rode Ravanel sta že na začetku pokazali da sta razred zase). Nato pa nekje proti koncu drugega kroga kot bi me odrezalo. Začeli so me grabiti krči v noge, hrbet pa mi je popolnoma zakrčilo. Zaradi omenjenih težav sem v tretjem krogu odstopila. Strmejših klancev nisem mogla več voziti, saj so bile bolečine premočne.

Razočaranje je bilo seveda ogromno. Ko pa sem nekako vse skupaj stokrat premlela in končno zbrala misli, sem iz celotne zgodbe potegnila pozitivno stvar. Videla sem da se lahko peljem z najboljšimi na naslednji tekmi pa se kaj podobnega ne bo pripetilo, saj sva s trenerjem že poiskala vzroke za ta dogodek. V naslednjih dneh bom najprej sanirala razbolen hrbet nato pa že sledijo bolj specifični treningi. Naslednja tekma me čaka konec marca v avstrijskem Langenloisu.

Poročila na mtb.si in biciklu!

Situacija: Štirje kolesarji v koloni ena po ena. Na čelu kolone Luka H., za njim jaz, za mano Blaž Ž., na koncu Kristjan L. Hitrost kolone okrog 35 km/h. Približno 100m za nami Luka Ž. v avtu.

Dogajanje: Po koncu težkega treninga, se je Luka odločil da nam pride nasproti z avtom, da se lepo razvrtimo v zaveterju. Skozi Poreč smo šli ena po ena, Luka pa nas je počakal na koncu mesta na obračališču. Ko smo ga dohiteli in prehiteli, je šel za nami da bi naredili še zadnjih 10km za avtomobilom. Preden nas je uspel dohiteti pa se je zgodilo naslednje. Najprej nas prehiti prvi tovornajk (kamion za prevoz kamenja, prava žival). Šel nam je tik ob ramah, seveda ne z majhno hitrostjo. Zrak, ki ga je potegnil za sabo, nas je vse nekoliko prestavil. Takoj za njim gre mimo še drugi enak tovornjak, ki pa je šel še bližje. Tokrat mi krmila ni uspelo zadržati naravnost in mi je zaplesal. Z gumo sem zadela v robnik. V delčku sekunde sem se odličila, da je bolje če se vržem za robnik v travo in grmovje, kot da se poskušam poravnati in bremzati. Na srečo je dobro odreagiral tudi Blaž, ki je nekako skočil na robnik in se pravočasno ustavil. Nikomur ni bilo nič. Končalo se je le z nekoliko skrivljenim menjalnikom ter podrsanimi vilicami, lahko bi se TRAGIČNO.

Luka je vse skupaj videl iz avtomobila. Ko se je prepričal, da je z nami vse v redu se je podal v lov za tovornjakarjem. Po večkratnem prehitevanju in prižiganju vseh štirih smernikov pred njim, se je naposled po nekaj kilometrih le ustavil. Voznik ni vedel za kaj se gre. Rekel je, da ni videl, da bi kdo padel. Na koncu se je opravičil. Ker nikomur ni bilo nič, zadeve nismo prijavili policiji.

Zaključek: Na cesti velja pravilo močnejšega. Velikokrat imamo na cesti prav kolesarji, ampak kaj nam to pomaga, če proti tovornjaku nimamo za… Mislim da je bolje, da se kdaj umaknemo, tudi če vemo da imamo prav, in ostanemo celi. Voznik ni videl padca. Bi videl oziroma čutil, če bi pomečkal 3 kolesarje?

Dobra kombinacija treninga in zabave je dala mlajšim novega zagona, meni pa so predvsem polepšali popoldneve in večere.

Popoldne je bilo na urniku predavanje in analiza treninga.

Je to res Istra…?

Spretnostna vožnja. Ali Luka mogoče “štopa”? Seveda, saj je tekma!

Več o kampu si lahko v naslednjih dneh preberete na biciklu.

Foto: Blaž Žnidaršič

Ljubezen nas polni in dela popolne!

Po torkovi razpeljavi nas je čakal v sredo zelo težak trening. Najprej tekma na približno 3 kilometre dolg klanec. Nato pa še tempo vožnja na laktatnem pragu. Mislim da ga ni bilo junaka, ki bi lahko po treningu rekel da nima utrujenih nog. Do konca tedna smo naredili še en trening moči in sila zanimiv trening šprintov.

Devet dni garanja je res minilo kot bi mignil. S pripravami sem zelo zadovoljna. Še bolj pa s svojo pripravljenjostjo, ki je na zalo visoki ravni. S pravilnim in potrpežljivim delom, bo forma konec aprila res prava. Sedaj me čaka temeljita regeneracija, v četrtek pa spet za nekaj dni v Červar.  

Hvala trenerju Luki Želetu, da se je v okviru svojega prostega časa preganjal z nami po Dalmaciji. Hvala punci in fantom za super družbo. Hvala mojemu klubu MBK Hidria!

Izlet v narodni park KRKA.

Fantje v akciji-3 x Lukci so pekli, Mare je naredil maso. Spekli so okrog 120 palačink.

Foto Blaž Žnidaršič

Poročila še na drugih straneh:

Bicikel.com, Mtb.si, Vid Tancer, Nino Cokan.

Dan se prične z jutranjim sprehodom ob obali.

Fotoshooting pred in med treningom.

Kavica ob sončnem zahodu.

Cvet slovenske XC scene z novimi frizuricami.

Hvala Mihi Peterlinu za super masaže.

Foto Blaž Žnidaršič